Kako je meni Vesolje pomagalo

V zadnjem letu, me večino juter "izstreli" iz postle. Zbudim se, vstanem in začnem nekaj delat. Nekaj kar me takrat najbolj pritegne. Velikokrat grem na trening, včasih začnem pospravljat stanovanje, včasih pa le pogledam kak video ali poslušam glasbo ob zajtrku.
Verjamem, da so jutra zelo pomembna, zato delam nekaj, kar me takrat najbolj pritegne.
To sem počel tudi ko sem hodil v službo. Zbudil sem se eno uro prej kot običajno in poskrbel za svoje jutro.
Obožujem jutra in sem jim hvaležn, da obstajajo :)

Danes zjutraj sem pred kolesarskim vzponom na Pohorje pogledal video Ane Bučevič. Govori o poslu, poslušam in poslušam, naenkrat pa reče: "Če vztrajate pri svoji vibraciji in nič ne naredite v tej smeri, bo vesolje poskrbelo za vas." Takrat mi je zaigral srček in oblila me je hvaležnost do Vesolja. Do življenja. Do mojega Višjega Jaza, ki mi "čuva leđa". Ne moram vam opisat, kaj čutim v tem trenutku, vednar se smejim, jočem in tresem hkrati. Preplavila me je kurja polt in kipim od hvaležnosti.

Z mojo izkušnjo, bi vam rad pokazal, da samo če verjamete in se odločite za nekaj (karkoli vam je všeč), se bo to prej ali slej pojavilo v vašem življenju. Samo zaupajte svoji ideji in ji sledite. Ni pomembno vedet, kakšni koraki sledijo in kakšen je končni cilj. Pomembno je zaupat, verjet in skrbet, da ste čimveč časa na vibraciji vaše želje.
V svetem pismu piše: "Še predno si me prosil, sem ti željo izpolnil." <-- to pomeni, da takoj ko ste začeli verjeti in slediti vaši ideji, se je želja izpolnila. V trenutku odločitve ste stopili na potovanje vaše želje.
Zapomnite si nekaj. Želja, ki jo imate, ni končni cilj. Želja je (če se tega zavedate ali ne) postati in ne imeti. Postati pomeni se razvijati. V kaj? V karkoli želite. Imeti tisto kar si želite, je le posledica. V vesolju ni konca ne kraja... 


Ok, kako je meni Vesolje pomagalo...?  

Danes ko pogledam nazaj, mi postaja jasno kako vse skupaj deluje. Sploh se mi ni bilo treba trudit, le sledil sem svoji ideji, ki je še danes ne poznam do konca, saj zaupam Vesolju, da ve kaj je najboljše zame.
Delal sem v skladišču, kjer sva bila zaposlena le dva. Delo je bilo takšno, da sva delala vsak svoje delo, le 30% časa sva sodelovala, planirala in urejala dokumente. V 70% časa sem bil sam s škatlami, sam s sabo. Ta čas sem, ker sem po naravi veseljak, preživel v glasbi. Bodisi sem s sabo imel slušalke, bodisi sem "nabijal" radio. Konstantno sem bil vesel. Skozi proces priprave materiala in na koncu do prodaje sem se naučil veliko o življenju. Spomnim se trenutka, ko sem se ustavil in se zavedel, da se mi ni treba tako gnat in sekirat. To spoznanje je v meni vzbudil trenutek po napetem in živčnem tednu pripravljanja robe. 7 dni sem skrbel in skrb nosil s sabo, da bo le do petka končano. Prišel je petek in dobila sva obvestilo, da transport pride šele v torek. Takrat pa whaaat??!! Rekel sem si: "En teden svojega življenja sem zapravil za skrb. Vmes sem zavrnil svoj prosti čas in svoje veselje zato, da bi bila roba pripravljena pravočasno. Zdaj pa tovornjaka ni in 'kaj čemo'...??!!" Ta trenutek sem si obljubil, da se ne bom več gnal za nekaj in skrbel, ker če je namenjeno, se bo že zgodilo, karkoli se pač mora. Življenje sem začel jemati bolj na 'easy'... Tak stil pa v ta posel ne spada. Pri tem poslu je bilo treba bit skrben, natančen, marljiv in bla bla bla, kar jaz nisem (več)... Posel mi je postajal manj in manj všeč. Začel sem se ukvarjati s sabo, službo sem pa delal, "ker moraš delat, če hočeš vzdrževat svoj standard". Delal sem na sebi in videl vedno več neskladnosti z mano in s poslom... Nisem upal pustiti službe, ker sem dobival zelo dobro plačilo, za ne preveč napora... Verjel pa sem, da bom šel na svoje...ko bo pravi čas... Nisem se ukvajal več s poslom in težavami v njem, ker če sem se sekiral ali ne, sem vedno vse opravil.
Naenkrat s sodelovcem dobiva mail, da se skladišče zapira. Skočil sem od veselja. Manifestirala se mi je želja, brez da sem karkoli naredil. Vse kar sem naredil je bilo to, da sem bil novi jaz. Jaz, ki ne jemlje življenja preveč resno in ki ne skrbi.
Kar sam nisem naredil, je zame naredilo Vesolje. Sam nisem upal pustiti posla, zato mi je pomagalo Vesolje. Zakaj? Ker sem mu zaupal. Ideja oz. želja je prišla iz Vesolja, jaz sem ji sledil in Vesolje me samo podprlo. Želim si bivati v svoji najboljši verziji. Vsak dan znova opažam, kako mi Vesolje daje majhne korake, ki jih moram prehodit, da zrastem v najboljšo verzijo sebe...

Ko zaupaš in slediš, te bo Vesolje podprlo.

p.s. Vesolje vedno podpre, v kar človek verjame. Jap, tudi če ne veš kaj si želiš. Takat te podpre v nevednosti, ki se je v tvojem življenju pojavi vedno več :)
Vesolje nas ljubi in nam daje točno to kar si želimo...

p.s.s. Da bi začel prepoznavati situacije v življenju, ki se ti zgodijo, ti priporočam knjigo #odločisezase