Odpuščanje

Nekoč je fant potožil dedu. "Dedi, jaz sem jezen na Markota." Ded mu je rekel:"Dajva se nekaj dogovorit. Vzemi nahrbtnik in ga imej vedno na hrbtu. Vsakič, ko boš na koga jezen, tudi na sebe, vzami kamen in na njega napiši ime. Te kamne nalagaj v nahrbtnik." Fant je sprejel dogovor in čez čas pojamral dedu: "Dedi pretežko je, ne morem več nosit nahrbtnika, komaj se premikam." Ded mu je odgovoril: "Kot s temi kamni je s tvojimi zamerami. Ti si tisti, ki jih nosiš."

Kako težak pa je tvoj nahrbtnik??



Odpuščanje je spreminjanje zgodbe o zameri. Primer: Jožica je jezna na Marijo (ni naklučje, da sem izbral ženske hehe). Težo v tem primeru nosi Jožica. Zamero goji do Marije, ker se ta ni obnašala v skladu z Jožičinimi (se tak sklanja?) pričakovanji. Jožica nosi zamero. Marija nima tukaj nobene veze. Ona živi svoje življenje dalje, ne glede na Jožico. V glavi Jožice se dogaja to: "Pizda ta Marija, kako se obnaša. Na vsakem koraku laže in obrekuje. Nesramna je in se ne zna normalno vest. Res je ne maram". Jožica se počuti jezno. Ta zgodba v mislih Jožice je njena resnica. Tak pomen je Jožica pripisala Mariji. Da ji odpusti, mora le spremeniti zgodbo o Mariji. Najti tisto, kar je Jožici všeč na Mariji in tja obrnit fokus.
Jožica se je odločila, da bo to naredila. Njena nova zgodba v glavi je: "Marija je prijazna gospa, ki se rada smeji. Rada pomaga in je dobra sogovornica."

To je odpuščanje. Preprosto kot pasulj.

Najtežji del odpuščanja je prevzemanje odgovornosti nase. "Jaz sem ustvarila zamero" "Jaz nosim zamero" "Le jaz lahko odpustim"

Mi pa v večini čakamo, da se nam Marija opraviči, čeprav ona nima nič s tem. Pa tudi ko se opraviči... kaj pa spremeni? Samo zgodbo v mislih Jožice.

To je vsa umetnost.

PREVZEMI ODGOVORNOST IN ODPUSTI. :)