RESNICA

Moj prvi post je bil pismo sebi... Nisem ga začutil, zato sem drugega napisal nekoliko drugače. Namenjen je drugemu. Da mu povem kaj je in kaj ni. Tako kot pišem je samo v mojem svetu. Tvoj svet mogoče ne pozna mojih teorij. Je pa ena izmed in če ti pomaga sem še toliko bolj vesel.

Odločil sem se, da bo ta blog namenjen mojim mislim, ki se mi dogajajo čez življenje. Saj temu je namenjen blog. Da govorim kaj je prav in kaj ni prav je tema za kopalnico, kjer sem sam in razglabljam kaj in kako.

Na to mesto bom začel pisat svoje občutke, spoznanja in misli...


Zadnje dni je skozi mene šlo ogromno različnih misli in občutkov, ki sem jih zaznal. Včasih se spomnim, bi za svoje počutje okrivil sodnika na včerajšnji nogometni tekmi. Danes v tem stanju si dovolim opazit misel, jo opazovat in ji dati pomen. Zanima, me kaj mi hoče povedat. Zakaj je tukaj.
Prihajale so razno razne misli. Od tega, če sem na pravi poti, do tega da sem se izgubil med mislimi.

Ta trenutek ob pesmi (River flows in you), me je preplavila neizmerna hvaležnost. Hvaležnost, da obstajam. Hvaležnost za vsako celico mojega telesa. Hvaležnost za odločitev Matjaža izpred leta in pol, ki je rekel: "Stop, zdaj pa dovolj." Hvaležnost za odločitev, da je Matjaž vzel svoje življenje v svoje roke. Hvaležnost za pogum in vero, ki jo tako rabim. Hvaležen sem da verjamem, da zmorem. Hvaležen sem za podporo iz Vesolja. Verjamem, da je konstantno nekdo za mojih hrbtim in mi ga čuva. Hvaležen sem staršem. Danes mi je oče javno zaželel srečo za sobotni seminar. Ve da je moj prvi. Hvaležen sem, za svojo knjigo "Odloči se zase".

Hvaležen sem, da sem življenje vzel v svoje roke in ga začel živeti.

Evo me tukaj sem. Grem po tisto, po kar sem prišel na ta planet, ne glede na očitke, opazke, polena in druge ovire. Ovire so moje stopnice, čustva pa moj smerokaz. Tukaj so, da mi pomagajo spoznati kdo v resnici sem...